Cvičkova princesa
Kakšno je bilo tvoje poslanstvo kot Cvičkove princesa glede na to, da si bila prva in da si orala ledino na tem področju?
Obdobje poslanstva prve cvičkove princese ostaja zame kot izjemno plodno, pestro, doživeto, nepopisno lepo in uspešno. Bila sem ravno prav mlada, polna idealov in želja, pričakovanj in hotenj. Z vsem svojim bitjem sem resno, odgovorno in dostojno opravljala promocijo cvička kot slovenskega vinskega posebneža, ki vse bolj postaja tudi svetovni vinski posebnež in promocijo armade dolenjskih vinogradnikov. Opravljala sem promocijo vseh vin, promocijo dolenjske pokrajine, dolenjskega človeka in nenazadnje promocijo Slovenije in ljudi, ki pridelujejo vina, ki so prava meka za poznavalce in iskalce najrazličnejših okusov. Imela sem čez 200 nastopov po Sloveniji in tujini na mnogih slavnostnih in svečanih dogodkih, kongresih, prireditvah posameznih društev v Zvezi društev vinogradnikov Dolenjske, turističnih prireditvah, promocijskih aktivnostih in dogodkih, srečanjih, ob koncu mandata sem bila povabljena tudi v hišo Državnega zbora Republike Slovenije.
Leto, ko si nosila krono prve cvičkove princese je bilo pestro, nepozabno. Če med množico spominov na tiste dneve potegneš ven enega, kateri je to?
Mnogo je bilo dogodkov in ostalo je mnogo spominov. A v ospredje misli mi stopi prizor samega izbora za cvičkovo princeso. Na razpis sem se prijavila sama, niti povedala nisem nikomur, ko pa so se približevali dnevi izbora, sem prosila tedaj svojega prijatelja Matjaža, če me lahko sprašuje. Njegova vprašanja so bila zahtevna in neprestano me je popravljal v vseh podrobnostih. Še bolj sem preučevala vso možno literaturo in moji odgovori so bili čedalje bolj kvalitetni. Spominjam se, da smo imeli na dan izbora doma skupino gostov, kar pomeni, da sem morala še narediti določene stvari. Ko sem prispela na prireditveni prostor, sem zagledala ogromno ljudi. Kaj, pred vso to publiko bom morala odgovarjati, sem si rekla in obdala me je trema, da sem vidno škripala z zobmi. Bilo je sedem kandidatk in ko so se vprašanja začela, ko sem odgovorila na prvo in začutila močan aplavz publike, sem se zlila z vso zadevo, minila je trema, odgovarjala sem sproščeno, imela sem zelo dobro retoriko in nastop, pa tudi kvalitetne odgovore. Pri enem vprašanju, bila so zelo strokovna in zahtevna, sem si upala celo reči, da je napačno zastavljeno in povedala, kako bi moralo biti. Spominjam se, da so takrat ljudje vstali in začeli ploskati. Ko sem ob razglasitvi zaslišala svoje ime, ko so mi nadeli krono in me odeli v ogrinjalo, so bili to zame najveličastnejši in svečani trenutki, odeti v tančico mavričnih občutkov, ki se jih ne da opisati. Množica ljudi mi je čestitala, komaj sem prišla do telefona, da sem poklicala domače. Ko sem proti jutru prišla domov, je bila hiša okrašena, postavili so parole najrazličnejših vzklikov. Naslednji dan so mi prišli prijatelji izrazit voščilo, saj so po medijih že poročali o tem, še preden sem se zbudila.
Ko se po štirinajstih letih oziraš nazaj, imaš danes o tem brez dvoma jasno sliko. Kaj bi posebej izpostavila, da si kot Cvičkova princesa lahko naredila dobrega za vino, ki si ga predstavljala? Koliko si lahko s svojim nazivom pripomogla tudi pri promociji Kostanjevice in seveda, kako je princesino leto vplivalo na tvojo osebno življenjsko pot?
Poleg mnoge promocije sem najbolj vesela, da smo v tem obdobju pripravljali in udejanjili tisto, kar so si že v preteklosti prizadevali vinogradniki in strokovnjaki na vinskem področju. Pripravili smo elaborat o zaščiti cvička PTP kot priznanega tradicionalnega poimenovanja.
Tega dosežka sem bila tudi sama izjemno vesela, saj je s tem zakonom natančno določeno, kaj in kakšen mora biti cviček in kje pod soncem je njegovo mesto. Ravno na naši turistični kmetiji je bil v letu 2000 svečani dogodek podpisa s strani županov takratnih desetih cvičkovih občin ter takratne vlade na čelu s takratnim predsednikom Marjanom Podobnikom, svoj pečat pa je na koncu dodal še takratni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ciril Smrkolj. Pripravila sem tudi pravilnik za izbor Cvičkove princese in kodeks. Izdelati sem dala vizitke, koledar, plakate, buteljke princesinega cvička priložnostne polnitve, pridobila osebni avto na uporabo in ga po izteku mandata tudi odkupila ter pridobila kar nekaj donatorjev. Pravijo, da sem projektu Cvičkova princesa že na začetku postavila precej visoke kriterije. Kar zadeva promocije Kostanjevice na Krki z gotovostjo lahko trdim, da ni bilo mojega pojava, kjer ne bi predstavila mesteca, iz katerega prihajam, njegove turistične ponudbe ter izrazila povabila, da se vidimo v Kostanjevici na Krki. Seveda je vloga, za katero sem bila izbrana in jo na svojstven način odigrala, pustila v meni posebne vrednote, doživljaje, nova znanja, poznanstva, razširila je obzorja in odprti so ostali projekti, s katerimi sem nadaljevala. To je vplivalo tudi na večje število gostov na naši turistični kmetiji, z mnogimi smo postali prijatelji in te dragocene povezave ostanejo za vedno.
Čeprav si krono Cvičkove princese po enem letu predala naprej, se tvoje poslanstvo nikakor ni zaključilo. Kaj je ostalo do danes?
Poslanstvo Cvičkove princese se zame s predajo krone v letu 2000 res ni končalo, saj vinsko kulturo, bogastvo dolenjske dežele, dediščino Slovenije in vse lepo prenašam na ljudi, s katerimi se srečujem, družim in ki me obdajajo ter svoje znanje z nastopi širim povsod. Kamorkoli pridem, vedno se najde kdo, ki me prepozna iz različnih nastopov in iz medijev. Ob različnih praznikih ali dogodkih me ljudje še vedno vabijo, da jih nagovorim kot prva Cvičkova princesa, da jih sprejmem v Kostanjevici na Krki ali na naši turistični kmetiji ali me povabijo na strokovna srečanja. Kot slovenska vinska svetovalka pripravljam in vodim tudi pokušine vin ter pišem najrazličnejše prispevke na to temo. Naziv Cvičkove princese je že v mladosti odprl veličino in dal razsežnost mojemu srcu in duši. Cvičkove princese imamo svoj moto: «Enkrat princesa, za vedno princesa.« In kar je še ostalo do danes, to je izpolnjena obljuba ob predaji krone, da se poročim z Matjažem in da so trije možje besede, tedanja župana Franc Bogovič in žal pokojni Kristijan Janc ter takratni minister za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano Ciril Smrkolj, povezani z najino poročno svečanostjo.
Srečevala si se z mnogimi in različnimi ljudmi. Kakšno je tvoje mnenje, kako ljudje gledajo na to vino?
Da, moram reči, da mi je to najdragocenejše. Vsa ta poznanstva in prijateljstva, ki so se stkala povsem tiho in spontano ob cvičku. Jaz sem imela vedno pozitivne sogovornike in menim, da če imaš ti pozitiven pristop in kakovostne vrednote o tem vinu, to preprosto prenašaš naprej. Cviček je posebnost med vini. Na mnogo načinov ga lahko ponudimo. Toda, če h gostu pristopimo prijazno, vzpostavimo komunikacijo in povemo osnovne lastnosti o vinu, še več, če o njem povemo zgodbo, bo naš gost prav gotovo to vino začutil in ga vzljubil. Če mu bomo opisovali vonj po gozdnih sadežih, če bomo govorili o njegovi harmoničnosti, posebnosti pridelave in začinili pripoved še s kakšno anekdoto, sem prepričana, da smo s tem vinom osvojili okus našega gosta in da se bo k nam še vračal. Toda potrebno si je vzeti čas ter odpreti srce, kar pa ni dano vsakomur. Ljudje radi pijemo vina od ljudi, ki nas na nek način pritegnejo, ki so urejeni in situirani.
Tone Pavček v Hvalnici cvičku pravi, da to vino zmeraj paše, ker je naše. Ta pesem ima zate poseben pomen, kajne?
V odo o cvičku se vedno znova posebej vživim, ker na svojstven način, preprost, a hkrati besedno bogat, predstavi cviček v vseh njegovih pojavnih lastnostih. Začela sem jo recitirati že v času svojega mandata, ljudem je sedla v ušesa, mnogim se naježijo dlačice na telesu in zariše nasmešek na licih. Postala je uvertura v mnoge prireditve, povezane s cvičkom in vedno znova jo z veseljem recitiram, če je treba tudi pet-krat dnevno, kar se zgodi ob Martinovanju in podobnih dogodkih, kamor me ljudje pogosto vabijo. In moram reči, da čedalje bolj razumem njeno sporočilo.
Ko si postala princesa, si bila še rosno mlado dekle, študentka na Fakulteti za turistične študije Portorož. Kaj točno počneš danes?
Ker sem ambiciozna oseba, ki vedno išče nove, kreativne in inovativne poti, sem prišla do razcepa življenjske poti, ki sem si ga želela vse od vrtca dalje. Do tega razcepa je težko priti in pot je zaradi potrebne izobrazbe in drugih delovnih referenc precej dolga. Ko sem vodila projekt turizma v zidanicah, sem se spoznala z avtorjem Strategije razvoja zidaniškega turizma, doc. dr. Božidarjem Veljkovićem, dekanom Fakultete za turizem, ki me je že ob sami ustanovitvi povabil k sodelovanju. Tako sem zaposlena na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru, kjer sem predavateljica in asistentka, sodelujem na posameznih projektih, z novim šolskim letom pa postajam tudi prodekanja. To je moje sanjsko področje, kjer se zelo dobro počutim, z veseljem in dobro voljo vstopam skozi vrata Fakultete, kjer je poseben vrvež študentov, izjemno pozitivno in ustvarjalno okolje sodelavcev ter svojstven in prostran akademski svet. Vse dragocene delovne izkušnje doslej, tudi kot svetovalke za podjetništvo in turizem, cvičkove princese, turistične vodnice, novinarke, igralke, recitatorke, soustvarjalke razvoja turizma v regijskem prostoru,... skratka vse, kar sem opravljala predhodno, so moje prednosti, saj združujem teorijo s prakso, kar vodi k sami odličnosti našega študijskega programa.
Najbolj ponosna pa sem na to, da sem mamica trem čudovitim otrokom Ajdi-Lei, Urbanu-Urhu in Zarji-Viti ter žena izjemnemu soprogu Matjažu. Vsi me podpirajo pri mojih ambicijah in odločitvah, le na vsakem koraku me opozarjajo, da moram poleg vsega, kar v življenju počnem, v prvi vrsti paziti nase in na svoje zdravje.
Alenka Žugič Jakovina